O zasebnosti in varstvu osebnih podatkov

Kaj sploh je zasebnost?

Mnogi žal še vedno razumejo zasebnost kot »skrivanje nečesa slabega« in tisti, ki se sklicujejo na zasebnost, gotovo nekaj skrivajo. Če nič ne skrivamo, potem menda tudi ne potrebujemo varstva osebnih podatkov in zasebnosti. Kar pa seveda ne drži.

Če imamo zavese na oknih in živo mejo okoli našega vrta, najbrž še ne pomeni, da smo (vsi) kriminalci, ki hočemo nekaj skriti. Ne, samo svoj mir hočemo. Zakaj bi nekdo moral ali imel pravico vedeti, kaj počnemo, katere knjige beremo, kakšne filme gledamo in kaj iščemo prek spleta? Mar ni to nekaj, o čemer bi se morali sami odločati? In ravno to je bistvo pravice do zasebnosti, da imamo svoj mir, v katerem se lahko svobodno udejstvujemo, razmišljamo, delamo in ustvarjamo. Tisti, ki menijo, da nimajo česa skrivati, se seveda motijo. Lahko jih vprašamo, ali bi jih motilo, če bi jim nekdo v dnevno sobo namestil videonadzorne kamere, ali bi jih motilo, če bi vsi vedeli, kaj so vpisali v iskalnik Google? Prav gotovo jim ne bi bilo vseeno. Vsi imamo nekaj za skriti oziroma bolj rečeno, vsi imamo stvari, komunikacije, podatke in misli, ki jih želimo zadržati zase in se sami odločati, kdaj jih bomo delili in s kom. In s tem ni nič narobe.

Žal je z zasebnostjo podobno kot na primer s kajenjem ali z onesnaževanjem okolja. En cigaret in eno posekano drevo še ne pomenita izgube zdravja ali zdravega okolja, veliko tega pa lahko povzroči negativne posledice. Podobno je z izgubo zasebnosti – s tem, ko vedno več ljudi zbira naše podatke, se oži prostor, v katerem smo svobodni, obenem pa se s tem, ko dajemo podatke drugim, odrekamo tudi nadzoru nad svojimi podatki.

Podatki so moč  – kar predstavljajte si, če bi o nekom vedeli absolutno vse. Nad njim bi gotovo imeli veliko moč.

Vrednost zasebnosti spoznamo, ko jo izgubimo

Druga težava z zasebnostjo je, da njene izgube ne razumemo, dokler je sami ne občutimo. Tisti, ki so jim s krajo identitete izpraznili bančni račun,  javno objavili njihove zdravstvene podatke ali zasebne fotografije, prav gotovo dobro razumejo, kako lahko boli izguba zasebnosti. Javne osebe to še bolj čutijo, ker imajo zasebnosti dejansko zelo malo, saj so vedno na očeh medijev in javnosti. Dokler sami ne utrpimo zlorabe osebnih podatkov, je to nekaj, kar se dogaja drugim, v tujini in v filmih.

Prav tako je s tem povezan nadaljnji problem z varovanjem zasebnosti – zasebnost vse prehitro izgubi, ko je soočena z vidiki praktičnosti, državne varnosti in ekonomičnosti. Imate našo kartico zvestobe? Zaradi grožnje terorizma moramo uvesti nadzor z brezpilotniki in bralnike registrskih tablic ob cestah. Kdo pa se bo ukvarjal s to zakonodajo o varstvu osebnih podatkov? To so vse primeri, ko je zasebnost tista, ki potegne kratko na račun varnosti, praktičnosti in stroškov njenega varovanja.

Nekateri menijo, da je v času, ko je ogromno informacij o nas na spletu, ko sami o sebi javno objavljamo ogromno dejstev, zasebnost stvar preteklosti. Če se sami nekaj odločimo objaviti in nas v to nihče ne sili, potem ne moremo govoriti o izgubi zasebnosti, saj smo se nenazadnje sami za to odločili. Kot smo uvodoma zapisali  – zasebnost je moč odločanja – in tudi v sodobni, s spletom in stalno povezanostjo prežeti družbi, se k sreči še vedno lahko marsikje svobodno odločamo, kdaj in s kom bomo delili naše podatke. Če bomo pretiravali z nenehnim in čedalje obsežnejšim beleženjem, kaj počnemo, kje se vozimo, kdo in kaj smo, potem pa lahko pristanemo v družbi nadzora, kjer je vsaka misel zabeležena, vsako dejstvo o nas shranjeno in tudi uporabljeno zoper nas. To pa je družba nadzora, o kateri je pisal Orwell, temačna in siva – družba, v kateri si vendarle ne želimo živeti, saj brez zasebnosti ne moremo govoriti ne o svobodi ne o demokraciji.